Pogovor s fizioterapevtom

Matej Rapnik v NK Olimpija Ljubljana opravlja delo fizioterapevta. Z njim smo govorili o njegovem delu, poškodbah ter odnosu z igralci.

Kako poteka tvoj povprečni dan v službi?
»Delovni dnevi se med seboj razlikujejo. Potek dneva se recimo zelo razlikuje, če je na ta dan tekma, dan pred ali po njej. Povprečen dan v sredini tedna pa poteka nekako tako, da zjutraj opravimo terapije s poškodovanimi igralci, eno uro pred treningom se začne fizioterapevtska priprava na trening (bandažiranje, taping, kratke masaže z namenom priprave tkiv na obremenitve, priprava napitkov ipd.). Med samim treningom sem prisoten na terenu, v prvi vrsti pripravljen nuditi prvo pomoč v primeru poškodbe, kot drugo pa sem na voljo trenerjem, če potrebujejo asistenco pri izvedbi treninga. Po treningu je potrebno oskrbeti sveže poškodbe in opraviti še kakšno terapijo, če zjutraj za vse ni bilo časa.«

Katere so najpogostejše poškodbe zmajev, za katere skrbiš?
»Trudimo se delati predvsem preventivno, kar pa se tiče kurative gre največkrat za preobremenitvena stanja mišic in tetiv spodnjega uda, tudi ruptur mišic. Manj, a vseeno kar nekaj, je poškodb sklepov in pooperativnih stanj.«

V preteklosti si tudi sam bil nogometaš, koliko in kako ti nogometno ozadje pomaga pri delu?
»Prepričan sem, da mi zelo pomaga. Šport, predvsem pa nogomet je specifično okolje, ki ga vsakdo ne razume in težko v njem deluje. Mislim pa, da mi nogometno ozadje najbolj pomaga pri odnosu z igralci. Njihove situacije lažje razumeš, če si se v podobnih nekoč znašel sam. S temi izkušnjami lahko zagotovo lažje in kvalitetnejše pomagam, predvsem kadar pride do poškodb.«

Ali si v svoji karieri tudi sam imel kakšne poškodbe? Ali bi spremenil potek njihove rehabilitacije zdaj, ko to delaš profesionalno?
»V svoji karieri sem bil večkrat poškodovan. Zlom stegnenice, poškodba in ukleščenje meniskusa, strgana sprednja križna vez, pretrgana mišica rectus femoris in ostale poškodbe, ki so zbledele v pozabo. Omenjenih pa se dobro spominjam. V času poškodb je bila diagnostika in rehabilitacija izvedena z znanjem in sredstvi, ki so bila na voljo. Predvsem na začetku kariere je bilo obojega zelo malo. Storjeno je bilo kar nekaj strokovnih napak, predvsem pri diagnostiki, o rehabilitaciji pa težko govorim, ker je pravzaprav ni bilo. S tem bi želel izpostaviti širšo težavo mladih v športu. Pravilna diagnostika in kakovostna rehabilitacija sta ključnega pomena, ko pride pri mladem športniku do poškodbe. Kasneje v članskem športu je za te stvari relativno dobro poskrbljeno in tudi športniki sami so večinoma dovolj ozaveščeni. Sam sem imel to srečo v nesreči, da sem v obdobju najtežjih poškodb sodeloval z našim klubskim zdravnikom prof. dr. Matejem Drobničem.«

Kaj v teh časih počneš doma?
»Maksimalno se posvečam družini. Glede na to, da žena kljub vsemu dela, s sinom polovico dneva sama zapolniva z igranjem, popoldne pa postane vse še bolj veselo. Našel se je tudi čas za učenje igranja kitare, kar je moja dolgoletna želja. Doma pravijo, da mi gre zelo slabo, a me ne ustavijo. Upam pa, da se čim hitreje ustavi ta negativna situacija in se življenje vrne v normalo, Olimpija pa k zmagam.«

#verjamemvzmaje #ostanidoma