Ostrc: “Moje veselje do nogometa je z vsakim treningom naraščalo in tako je še dandanes.«

Enrik Ostrc je v lanski sezoni debitiral v prvoligaškem tekmovanju in nase takoj opozoril z izjemnim zadetkom na svojem premiernem nastopu v prvi ligi. Z 18-letnim vezistom Olimpije smo se med drugim pogovarjali o njegovem veselju do nogometa, prehodu v člansko konkurenco in razlikah med mladinskim ter članskim nogometom.

Kako je prišlo do tega, da si začel trenirati nogomet?

»Že od majhnih nog sem gojil navdušenje do nogometa. Žoga je bila vedno moja najljubša igrača, zato me je oče vpisal k nogometu. Moje veselje do nogometa je z vsakim treningom naraščalo in tako je še dandanes.«

Si kdaj treniral tudi kakšen drugi šport?

»Skozi celotno osnovno šolo sem treniral tudi rokomet. Užival sem v obeh športih, a je bil nogomet vedno tista prva izbira.«

Imaš kakšnega nogometnega vzornika?

»Od vedno občudujem Cristiana Ronalda, predvsem njegov način dela in predanost nogometu. Čeprav ne igra na isti poziciji kot jaz, mi je bil vedno vzornik.«

Si si vedno želel profesionalno igrati nogomet?

»Že od malega sem si želel postati nogometaš. Ko me je kdo vprašal, kaj si želim postati, ko odrastem, je bil moj odgovor vedno, da si želim biti nogometaš. O drugih možnostih sploh nisem razmišljal, tako da je bila želja, se ukvarjati z nogometom, od vedno prisotna.«

Pri kadetih si prišel v Olimpijo iz Kopra. Ti je bilo težko iti od doma?

»Na samem začetku se mi je zdelo, da bo težko, a sem v Olimpijo prišel skupaj z nekaj soigralci iz Kopra, tako da mi to ni povzročalo težav. Mislim, da sem bil takrat že toliko zrel, da sem vedel, da bom prej ali slej moral oditi od doma in ko je do tega prišlo, mi ni bilo težko.«

Lani si debitiral za člansko ekipo v prvi ligi in na prvi tekmi dosegel izjemen zadetek. Kaj ti je to pomenilo?

»Mislim, da si vsak želi takšnega debija v članskem nogometu. To, da sem zadel na debiju, mi je pomenilo res veliko in mi vlilo dodatne motivacije. Olajšalo mi je ta prvi korak v članskem nogometu, poleg tega pa mi je omogočilo, da sem lahko na prihodnjih tekmah zaigral bolj sproščeno.«

Dokaj hitro si stopil iz anonimnosti in postal prepoznaven nogometaš v slovenskem prostoru. Ti je to predstavljalo pritisk ali dodatno motivacijo?

»To me je dodatno motiviralo, saj sem se želel pokazati v še boljši luči. Ni mi predstavljalo pritiska.«

Kakšna je razlika med nastopanjem v mladinski in članski konkurenci?

»Igra je pri članih veliko bolj hitra, poleg tega pa so fizični dvoboji veliko trši. Članski nogomet je še stopničko višje, kar se pripravljenosti tiče, tako fizične kot psihične. Mislim, da je to glavna razlika.«

Je bil prehod od mladincev k članom zahteven?

»Na začetku sem imel mogoče nekaj težav, da sem dojel ritem igre. Potem pa se je vse tako hitro odvijalo, da pravzaprav nisem imel druge možnosti, kot da se prilagodim in potem je vse steklo samo od sebe. Vesel sem, da se je izteklo na tak način.«

Pogrešaš treninge?

»Tudi sedaj treniramo, a je to seveda precej drugače kot smo vajeni. Mislim, da si vsi želimo čim hitrejše vrnitve na igrišča, ker že pogrešamo nogomet.«

#verjamemvzmaje