Kazen, ki jo sprejmemo. In kazen, ki nas žalosti: Je res bistvo kaznovati ne glede na vse?

Kot seveda vsi veste, je pred nekaj meseci na čelu Nogometnega kluba Olimpija Ljubljana prišlo do menjave oblasti. Ko je nadzor nad zmaji prevzelo novo vodstvo, smo dali vsem deležnikom slovenskega nogometa jasno vedeti: z vsemi želimo imeti dober odnos. Z vsemi želimo sodelovati na iskren, pošten način. Seveda smo imeli v mislih tudi Nogometno zvezo Slovenije. Krovno organizacijo, ki bi morala delati v dobrobit slovenskega nogometa. Ne dvomimo, da je temu tako, toda hkrati želimo odločno poudariti, da nas njena tokratna odločitev močno in globoko žalosti. Da nas je negativno presenetila, je nesmiselno dodajati.

Kazen, ki nam jo je v teh težkih nogometnih časih izrekla Nogometna zveza Slovenije, sprejmemo. A smo nadnjo – račun za 6500 evrov, zaprta tribuna za navijače in resno opozorilo, da se navijači v nedeljo na tekmi z Radomljami ne smejo zbrati nikjer drugje na stadionu ter da mora klub poskrbeti za to (?!?) – izjemno razočarani.

Nogomet je igra čustev. Ta čustva so velikokrat pozitivna. Včasih žal tudi negativna. Vsi si želimo, da bi na nogometnih stadionih vladala le sreča in radost. Toda že osnovno bistvo nogometa tega ne dopušča: stadion vedno nekdo zapusti razočaran. Zaradi poraza. Zaradi neuspeha. In ko se zgodi poraz, ko se zgodi neuspeh, se vsak odzove po svoje. So takšni, ki sklonijo glave in odidejo domov. So tudi takšni, ki jim uspeh svojega kluba pomeni vse na svetu. So takšni, ki jih čustva ponesejo predaleč.

V Nogometnem klubu Olimpija Ljubljana smo ponosni na naše navijače. A to ne pomeni, da odobravamo vsa njihova dejanja. Nikakor. Jih pa razumemo. Ker je nogomet igra strasti. Igra čustev.

Dogodkov po tekmi z Domžalami nikakor ne odobravamo. Zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo. Toda naredili smo vse, da temu ne bi bilo tako. V petek, v soboto in tudi v nedeljo, torej na dan tekme, smo varnostno službo in policijo opozarjali na povečano mero pozornosti. Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, da se ne bi zgodilo, kar se je. Toda ko nekdo odklene vrata, ki bi morala biti zaklenjena, ko nekdo ne opravi svojega dela, čeprav je za to plačan… Ko se ti tak smeje v brk, češ da so mu navijači “pobegnili” na poti do odklenjenih vrat, ki bi morala biti zaklenjena… Je to res krivda kluba? Na koncu dneva je prav klub tisti, ki je kaznovan. Brez milosti. Brez tega, da bi tisti, ki kaznuje, vsaj prisluhnil argumentom druge strani. Ker je bistvo kaznovati?

Ne glede na vse to drakonsko kazen sprejmemo.

Toda z velikim obžalovanjem.

Tudi zato, ker bo slovenski nogomet prikrajšan za ne ravno vsak dan viden spektakel. Toda bomo preživeli. Nič nas ne bo zaustavilo. A hkrati žalosti spoznanje, kako v slovenskem nogometu več kot očitno obstajajo posamezniki, ki jim dejansko ni kaj prida mar za slovenski nogomet. Drugače si kazni, ki nam je bila izrečena, ne moremo razlagati. Da nekdo tako brezskrbno, tako zlahka in tako brez potrebe zapira tribune, medtem ko se nekateri vsak dan znova krvavo trudimo za prihod slehernega navijača na stadion…

Nedopustno. Neverjetno. Žalostno.

Nogometni klub Olimpija Ljubljana