Legende Olimpije: Za mnoge je predstavljal trenersko avantgardo

Ljubljana – Ob omembi imena Miloša Šoškića (73) mnogi najprej pomislijo na njegovi trenerski obdobji na klopi zmajev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Starejši poznavalci pa vedo povedati, da je omenjeni legendarni strateg pustil globok pečat tudi v vlogi aktivnega nogometaša, saj je v 11-ih sezonah v zelenem dresu zbral zavidljivih 471 nastopov.

Čeprav bi kljub 73 letom še lahko aktivno opravljal vlogo trenerja, Šoškić priznava, da uživa v zasluženem pokoju: »Za menoj je precej dolga športna pot, ki je prežeta z izjemno lepimi spomini, saj sem imel ta privilegij, da sem užival v svojem nogometnem udejstvovanju. V Ljubljano sem prišel leta 1964, torej pri 21-ih letih, in ostal vse do danes, za kar mi ni niti najmanj žal. Čeprav sam nikoli nisem štel svojih nastopov v zelenem dresu, ljudje, ki vodijo natančne statistične podatke, vedo povedati, da sem rekorder po številu odigranih tekem za Olimpijo. Po končani igralski karieri sem dokaj hitro postal tehnični vodja oziroma sekretar kluba, pa športni direktor in naposled trener. V dveh različnih obdobjih na trenerski klopi sem uspel Olimpijo popeljati najprej iz 3. v 2. in kasneje iz 2. v 1. zvezno nogometno ligo v tedanji skupni državi Jugoslaviji. S prebojem med najboljše kolektive v nekdanji SFRJ nam je uspel veliki met, saj smo začeli meriti moči s famozno veliko četvorko – beograjskima velikanoma Crveno Zvezdo in Partizanom ter zagrebškim Dinamom in splitskim Hajdukom – in ostalimi odličnimi moštvi. To je bila obenem ena najmočnejših lig v Evropi, kar je ne nazadnje v sezoni 1990/91 potrdila Crvena Zvezda z osvojitvijo naslova evropskega in svetovnega klubskega prvaka.« 

Na drugo trenersko obdobje v zmajevem gnezdu (1988-91) ima naš tokratni sogovornik še posebej lepe spomine: »To je bil čas, ko so za Olimpijo nastopali odlični nogometaši, kot so Janez Pate, Peter Ameršek, brata Damir in Dinko Vrabac, Gregor Židan, Džoni Novak, Primož Gliha, Aleš Čeh… Kot posledica dobrega dela in pozitivnih rezultatov, so tudi na moj naslov začele prihajati ponudbe za delo v tujini. Največ povpraševanja je bilo iz Francije, toda v Ljubljani sem se počutil odlično, zato nisem čutil potrebe po zamenjavi okolja. Po odhodu iz Olimpije sem deloval še v Murski Soboti tri sezone, Novi Gorici, Ajdovščini, Prevaljah, in še bi lahko našteval. Povsod mi je bilo lepo, a me na Ljubljano in Olimpijo vežejo najlepši spomini. Kjerkoli sem deloval, sem imel odlične odnose z nogometaši in klubskimi delavci, z mnogimi sem še danes v stiku, kar me navdaja z velikim zadovoljstvom. Poleg športnih uspehov sem še posebej ponosen na številne nadarjene nogometaše iz tistega obdobja, ki sem jih z načrtnim delom uspel potisniti v ospredje. Nekaj let pozneje so taisti fantje orali ledino za nadaljnje uspešne generacije slovenskega nogometa, ki so se z izbrano vrsto uspele uvrstiti na velika tekmovanja.«

Tisti, ki so bili blizu nekdanjemu odličnemu nogometašu, sekretarju, športnemu direktorju in trenerju zmajev, ne skrivajo, da so v družbi popularnega 'Šoleta', kot prijatelji kličejo Miloša Šoškića, doživeli ogromno takšnih in drugačnih prigod.
»Anekdot se je nabralo za obseg enega, reciva temu krajšega knjižnega dela. Predvsem na gostovanjih po različnih mestih v nekdanji Jugoslaviji smo doživeli veliko nepozabnih trenutkov. Sam sem kar precej vraževeren, ampak ne v tistem klasičnem pomenu besede. Ko sem s svojimi moštvi zmagoval v nizu, nisem menjal svoje legendarne lanene, poletne obleke. Tudi v najhujšem mrazu, če je seveda ta niz trajal tako dolgo, se nisem želel izneveriti svojemu običaju. Spomnim se trenutka, ko je eden od mojih bivših nogometašev pri Muri, sicer odlični prosti branilec Srećko Ilić, nekoč dejal, da bo treba izgubiti kakšno tekmo, v kolikor me bodo želeli videti v drugačni obleki. Druga podobna prigoda se mi je zgodila na enem od gostovanj v Podgorici, takratnem Titogradu, ko sem imel pred vsako tekmo običaj obiskati cerkev, kjer sem se vzorno prekrižal, a sem v isti sapi oddajal vtis nervoznega človeka, kar je dobro opazil duhovnik, nekaj trenutkov zatem je tudi pristopil do mene in mi odčital eno od najboljših življenjskih lekcij. Osebno verjamem v ljudi, v iskrene medsebojne odnose, saj so ključ za uspešnost v vseh življenjskih sferah.«

Z razpadom SFRJ so se moči oziroma razmerja na pogorišču nekdanjega skupnega prostora nekoliko spremenile.
»Na slabše, brez kančka dvoma. Samo poglejte klube iz velike četvorke, ki se iz sezono v sezono mučijo, da bi jim končno uspel vidnejši evropski uspeh. Razen Dinama, ki pa v ligi prvakov objektivno gledano nima kaj početi, ostali bolj kot ne životarijo in čakajo na svojih 'pet minut slave'. Dobro, ne smemo pozabiti Maribora, ki mu je z uvrstitvijo v ligo prvakov pred dvema letoma uspel izjemen podvig. Ampak to je bila posledica načrtnega dela, ki ga je pred leti uvedel Zlatko Zahović. Drugače me pa ne teh prostorih bolj moti nekaj drugega; pogostokrat slišim, kako vodilni možje omenjenih klubov govorijo o podmladku, izjemnih mladinskih ustrojih, ki razen Dinamovega ni izstrelil na površje niti enega mladega nogometaša svetovnega kova. Tudi pri nas se veliko govori o tem, a sam ne vidim nekih velikih rezultatov tako opevanega dela. V Sloveniji je v zadnjem obdobju veliki met uspel le vratarju Janu Oblaku, ki je dokazana vrednost že nekaj let, sicer se veliko poizkuša, a z malo pravega učinka. Ko to izboljšamo, potem se bomo lahko bolj enakovredno kosali z evropsko uveljavljenimi tekmeci iz srednjega kakovostnega razreda. Ko se samo spomnim na Branka Oblaka, brata Ameršek in ostalih izjemnih nogometašev iz nekega drugega obdobja, to so bili pravi produkti Olimpijine mladinske šole. Takrat je bil precej večji poudarek na mladih iz domačega okolja, danes pa je vse preveč 'uvoza' iz tujine. Da se razumemo, tudi sam sem zagovornik odprtega trga, toda tujec mora biti vsaj enkrat do dvakrat boljši nogometaš od domačega fanta, da bi se klubu splačalo vložiti določena finančna sredstva v razvoj prvega. Olimpija bi morala stremeti k uveljavitvi čim večjega števila domačih nogometašev, saj je to edina prava pot za dolgoročni razvoj in obstoj kluba.« 

Je morda rešitev v t. i. regionalni ligi, ki jo zagovarjajo nekatere Nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije? »Osebno bi dal pristanek na ustanovitev takšne lige. Primarno zaradi precej večjega trga, v tem primeru govorimo o 24-milijonskem tržišču, ki je nekoč proizvedlo številne izjemne nogometaše. Po drugi strani pa je jasno, da današnje generacije niso niti približno podobne prejšnjim, saj so se družbene okoliščine v zadnjih treh desetletjih drastično spremenile. Številni klubi s tega območja bi zagotovo dvignili kakovostno raven, posledično bi igralci pridobili na ceni, se verjetno tudi dražje prodali, kar bi v klubsko blagajno prineslo zelo pomembna finančna sredstva za nadaljnji razvoj v vseh segmentih delovanja klubov. Če se osredotočim na trenutno stanje v Olimpiji, bi ji udejstvovanje v tem tekmovanju zagotovo pomagalo v njenem razvoju. Zgolj štiri kvalitetne tekme v sezoni niso dovolj za hitrejši in boljši razvoj nogometašev v evropskem merilu. Če bi hipotetično Olimpija vsak konec tedna odigrala eno močno tekmo, potem bi večina mladih, nadobudnih fantov iz ljubljanske regije in okolice želela priti v prestolnico, ki bi jo izkoristila za odskočno desko za odhod v tujino. Najbolj od vsega pa je pomembna strategija kluba. Spoštujem tako predsednika Milana Mandarića kot tudi športnega direktorja Ranka Stojića, ki uživata mednarodni ugled, toda tudi omenjena gospoda bosta nekega dne zapustila Ljubljano. Kaj se bo potem dogajalo z našo Olimpijo?Tega se veliko bolj bojim, kot karkoli drugega. Toda verjamem, da imata z Olimpijo poštene in predvsem dolgoročne namene.«