Elšnik: “Upam, da se bomo lahko čimprej vrnili na nogometne zelenice.”

Timi Max Elšnik se je januarja letos pridružil Olimpiji po štirih letih igranja v Angliji. Z 22-letnim vezistom smo se pogovarjali o njegovih nogometnih začetkih, odhodu v tujino, obdobju v Angliji in številnih drugih temah.

Si se že od malih nog navduševal nad nogometom, ali so te zanimali tudi drugi športi?

»Prva ljubezen je bil vedno nogomet. Takoj, ko sem shodil, sem že začel brcati žogo, tako da ni bilo nikoli dvoma, kateri šport je zame prva izbira. Skozi odraščanje sem poskusil tudi ostale športe, od košarke, rokometa, odbojke, pa vse do rolkanja. Užival sem v številnih športih, ampak nogomet je vedno ostal ob meni. Mislim, da je zelo dobro, da se v otroštvu preizkusiš na različnih športnih področjih.«

Imaš mogoče kakšnega nogometnega vzornika?

»Kot nogometnega vzornika bi izpostavil Lionela Messija, ki je zame najboljši nogometaš vseh časov. Je levičar, tako kot jaz, in zame je že od malega številka ena. Pred njim mi je bil všeč Ronaldinho, ki je prav tako igral pri Barceloni. Oba sta res nekaj posebnega.«

V mlajših selekcijah si igral za Aluminij. Kako se spominjaš tega obdobja, torej časov, ko si igral za mlajše selekcije?

»Obdobje pri Aluminiju mi je ostalo v zelo lepem spominu in iz tega obdobja imam še vedno veliko prijateljev. Menim, da imajo ene izmed najboljših pogojev za treniranje v Sloveniji. Tja so vedno hodile na priprave velike ekipe in spomnim se, ko smo kot mladi fantje pri treningu opazovali igralce Valencie, Leeds Uniteda in podobnih angleških klubov, to je bilo res nekaj posebnega.«

Si si vedno želel postati profesionalni nogometaš, ali se je ta želja pojavila nekoliko kasneje na nogometni poti?

»To je bila vedno moja želja. Spomnim se, že ko smo v prvem razredu osnovne šole morali povedati, kaj si želimo biti po poklicu, sem jaz rekel, da si želim biti nogometaš.«

Že zelo zgodaj, pri 16 letih, si odšel igrati nogomet v Anglijo k Derby Countyju. Je bil odhod od doma zate težek?

»Ne, za svoja leta sem bil precej zrel in samostojen, zato z odhodom v tujino nisem imel težav. Poleg tega smo bili z družino veliko na vezi in skozi vsa leta so me velikokrat prišli obiskat. V moji nogometni karieri so mi vedno stali ob strani, zato nikoli nisem imel občutka, da bi bil osamljen.«

Kakšne spomine imaš na obdobje v Angliji?

»To obdobje bi opisal kot nekakšno obdobje razvoja. Ko sem prišel v Anglijo sem videl, kako stvari izgledajo na najvišjem nivoju. Tekom let sem spoznal nogometaše in trenerje, ki so bili na tistem res najvišjem nivoju. Od takšnih ljudi se lahko, če si osredotočen, zelo veliko naučiš. Zdi se mi, da sem pri 22 letih že dokaj izkušen, prav zaradi vseh stvari, ki sem jih doživel v Angliji. Nasploh mislim, da ti življenje v tujini ponudi nek drug pogled na svet. Spomnim se, kako sem se počutil, ko sem prvič videl ogromne trening komplekse z več kot desetimi igrišči, fitnesom, bazeni … To ti da nov zagon, da si še bolj zagnan in da vse to izkoristiš.«

Za Derby County si zaigral tudi proti Liverpoolu. Kako je igrati proti klubu takšnega kova?

»Takšne tekme ti dajo dodatne izkušnje, pa tudi nekakšen nov pogled na nogomet. Vidiš, kako je na samem vrhu in lahko se primerjaš s takimi igralci, ampak, ko enkrat stopiš na igrišče, vse to odmisliš. Popolnoma se osredotočiš na igro in ne razmišljaš, da ti nasproti stoji takšna ekipa, kot je Liverpool. Je pa zagotovo izjemen trenutek, ko izveš, da boš zaigral proti takemu klubu.«

Januarja si se pridružil Olimpiji. Si bil vesel povratka v Slovenijo?

»Ja. Moram reči, da, ko sem s šestnajstimi leti odšel v tujino, sem nekoliko izgubil stik s slovensko ligo. Spremljal sem večje derbije, več od tega pa ne. Povratek v Slovenijo je bil zagotovo izziv, saj sem moral ponovno opozoriti nase. Izjemno sem bil vesel ponudbe iz Olimpije in zadovoljen sem, da sem tukaj.«

Ritem treningov vam je sedaj presekala predpisana karantena. Kako poteka tvoj dan sedaj, ko z ekipo ne smete trenirati skupaj?

»Moram reči, da zelo dolgočasno. Malo več gledam televizijo, kakšno uro dlje igram PlayStation, pa tudi knjige berem. Seveda tudi treniram, saj imamo z ekipo skupinske treninge prek aplikacije Zoom, ampak to definitivno ni primerljivo z normalnimi treningi. Upam, da se bomo lahko čimprej vrnili na nogometne zelenice.«

#verjamemvzmaje